Če vas je ob tem, ko ste prebrali naslov v prsih malo stisnilo, najverjetneje niste v manjšini. Morda ste na točki, ko čutite, da vas situacije stiskajo v kot, kjer si boste primorani prisluhniti, se slišati. Ta korak ni enostaven, ker terja pogum. Ljudje smo naučeni včasih poslušati in upoštevati druge prej kot sebe. Slednje ni nič neobičajnega, saj smo bili vsi vpeti v proces vzgoje in tako upoštevanja pravil in načina razmišljanja, delovanja in čutenja staršev, starih staršev, vzgojiteljev in učiteljev ter konec koncev tudi sistema. Večini vse to v času najbolj intenzivnega razvoja ni dopuščalo kaj veliko manevrskega prostora za razvijanje in izražanje lastnega mnenja, ob čemer so se v posameznika nevede vtisnili bolj ali manj boleči občutki neslišanosti, nepomembnosti, nevrednosti, nesprejemanja, neljubljenosti,… Ti občutki se izražajo tako, da lahko daje posameznik tudi v svoji odrasli dobi (lahko da se tega niti ne zaveda) večji pomen mnenju drugih kot svojemu mnenju in tako sprejema odločitve, ki ne izhajajo iz poslušanja njegovih občutkov in tega kaj je pomembno njemu.
Če ste se prepoznali v katerem občutku, potem se lahko spomnite dogodka, kjer ste se počutili npr. neslišani. Ob tem prisluhnite sebi, kakšna je vaša resnica v tem dogodku in preverite kje se ta sklada in kje ne z vašim pogledom na dogodek ter kaj je botrovalo temu, da svojega mnenja v dani situaciji niste izrazili. Običajno se nekje zadaj v mislih prikrade kakšno prepričanje, ki nas oropa poguma, hkrati pa ste lahko celo jezni nase, ker ne poveste tako kot čutite in verjamete vi. Najverjetneje imate tudi izkušnjo, ko ste izrazili vaše mnenje, pogled ali namen, kaj in kako boste nekaj naredili, a ste naleteli na:”To je neumno, to ni prav, kaj se pa greš, vse boš pokvaril/-a,…”. Kolikokrat ste bili ob tem jezni nase, ker ste se počutili nemočni, da bi tisto kar čutite, da je prav za vas in v kar verjamete tudi jasno izrazili?
Ob tem je dobro vedeti, da je prehod iz stanja, ko si prisluhnete in ozavestite, kaj je vaša resnica, v stanje, ko se jo dejansko odločite živeti in izražati, proces preobrazbe, ki se, preden se pokaže navzven, najprej odvije znotraj vsakega posameznika.
Prisluhniti sebi pomeni imeti pogum odpreti se svoji ranljivosti, dovoliti si začutiti vse svoje občutke in bremena, jih očistiti in začeti delovati iz svoje resnice. Ko smo pripravljeni odstraniti meglice v obliki pričakovanj in zahtev drugih do nas in pričakovanj, ki jih imamo sami do drugih in do sebe, takrat uzremo jasnino v obliki čistih misli, občutkov in dejanj. Takrat spoznamo kaj vse že smo, kaj je naše, kaj ni (več) naše.
Ko prisluhnemo sebi, poleg tega kaj si želimo, potrebujemo in nam je pomembno, spoznamo, da ima vsak svojo edinstveno življenjsko zgodbo in z njo resnico in takrat smo lahko sočutni tudi do drugih, saj izhajamo iz polja ”jaz sem ok, ti si ok”. Takrat smo pomirjeni s seboj, več ne sodimo, ne popravljamo ampak puščamo živeti drugim na njim lasten način. Ko je naše naravno stanje, da smo ok s seboj, se tudi drugi počutijo podobno ob nas, saj kar vidimo v sebi, vidimo tudi v drugih.
Zaradi vsega navedenega je občutek, ko zberemo pogum in si dovolimo slišati sebe in delovati iz znotraj navzven in ne obratno, osvobajajoč, hkrati pa velja ob tem poudariti, da tako kot se prepričanj, vzorcev razmišljanja, odzivanja in čutenja nismo naučili čez noč, tako se jih tudi osvoboditi ne da čez noč. In ker smo si različni je tudi proces vsakega posameznika drugačen. Vsak gre v svojem tempu, je pa dokazano, da gre hitreje in lažje ob podpori skupine ali za to usposobljenega coacha, terapevta, ki nam pomaga, da začnemo živeti novo poglavje v Zgodbi življenja.
